Pesme horvatske

Katarina Patačić (okoli 1750-1811) izhaja iz stare plemiške družine, ene najbolj uglednih na Hrvaškem. Patačići so gospodarili v Zajezdi od leta 1555, imeli pa so tudi vrsto drugih posesti, največ v Varaždinski županiji, pa tudi drugod po Hrvaški in širše. Člani rodbine Patačić so se bojevali z Nikolo Šubićem Zrinskim pri Sigetu, sodelovali v drugih bojih in bojih s Turki kot poveljniki, bili so univerzitetni profesorji na Dunaju, škofje in nadškofje. Katarina Patačić je živela v baročnem Varaždinu v času, ko je bilo to mesto na vrhuncu (prestolnica Hrvaške 1767-1776). V Varaždinu tedaj poteka bogato družabno življenje, razkošno »kot na Dunaju«, kar grofa Franjo Patačića, Katarininega moža, pripelje do bankrota. Rokokojska zbirka Pesme horvatske (Hrvaške pesmi) iz leta 1781 je ohranjen v rokopisu, in sicer samo v enem izvodu, ki je shranjen v Narodni in univerzitetni knjižnici v Zagrebu. Zbirka je bila praktično neznana do leta 1971, ko je Olga Šojat v Forumu objavila izbor pesmi in recenzijo. Je edina ohranjena zbirka posvetne poezije, napisane v kajkavskem narečju iz tistega časa. Rokopis je bogato kaligrafsko okrašen, z likovno izdelanim naslovnim listom, s silhueto pesnice, z označenim krajem in letnico nastanka, verjetno prepis, ne same pesmi (Varaždin 1781). Avtorstvo pesmi ni navedeno ali znano, vendar je gotovo, da Katarina Patačić ni napisala vseh pesmi. Pesmi so pripisovali nadškofu Adamu Patačiću in tudi Katarininemu možu Franji. Narečje pesmi je zagrebško-varaždinsko, nekaj pesmi pa govori tudi zahodnohrvaško (karlovaško-ogulinsko). Skoraj vse pesmi so ljubezenske; izjema je Trajnost prijateljstva (hrv. Stalnost prijateljstva), ki govori o »nedolžnosti ljudi in njihovi nezvestobi, o razmerju med pomladjo in zimo ter o spreminjanju človekovega razpoloženja v povezavi z letnimi časi in končno o zvestobi, ki je okras prijateljstva« ( A. Jembrich). Ljubezenske pesmi se oblikovno in vsebinsko naslanjajo na evropsko petrarkistično tradicijo s prisotnostjo erotičnih elementov. Pesme horvatske so najbolj reprezentativne pesmi severnokajkavskega baroka.