Pesnikova tajna

»Danes, drugega novembra 1881, sem se odločil deliti skrivnost, ki je življenje, bogastvo in moč moje duše. Niti moji sorodniki, niti moji prijatelji, kolikor vem, o tem nimajo pojma. Samo z eno osebo, ki zdaj živi v Italiji, sem malo delil; ampak ona je takšna, da zagotovo ni nič povedala naprej. Govoroim o osebi, ki bo prejela ta rokopis od mojih dedičev vi, dragi in zvesti prijatelji, če se ob branju spomnite majhne lombardijske cerkvice sredi zelenih poljan, če se spomnite tihega žuborenja vode v tej samoti, se spomnite tudi tega, kar sem vam zaupal, hlipajoč brez solz, z vznemirjenostjo, ki ni bila samo bolečina. Zdaj ti prepuščam, da govoriš ali molčiš, če svet še ne ve za mojo skrivnost, govori o tem, prijatelj, samo Bogu če kakšen pisatelj med potovanjem po tujini izve kaj nejasnega in si drzne upodobiti moje srce za dva solda v kakšni Fanfulli ali kakem Pungulu, s čimer bi žalil samo zgodovinsko točnost, povej to mojo skrivnost zaupno samo tistim, ki me še ljubijo. . . Ampak, če o nas pišejo laži, ki bi človeka lahko razžalostila in razburila, potem vas lepo prosim, s prekrižanimi rokami, s srcem polnim žalosti, da objavite mojo zgodbo. Pisal sem s srcem, polnim žalosti in jeze; a jezo sem izbrisal, ker to, dragemu bitju ne bi ugajalo. Zame in zanjo obstaja samo ena stvar na tem svetu, ki se je bojiva; prosiva Boga, naj odstrani od nas samo eno bolečino: obrekovanje. Upava, da nam bo uslišal molitev; a če bi bila božja volja, da bi bilo drugače, stori torej, prijatelj, vse, kar bi storili mi, če bi bili še živi. Če ne verjamete mojim besedam, jih podkrepite z dokazili in dokumenti. Kadarkoli jih boste zahtevali, vam jih bo dal moj prijatelj dr. Paul Stetele iz Ridesheima ob Renu v Prusiji. Danes je dan vseh duš. Megla se vije okoli oken samotne poletne hiše, kjer sem gost svojih nečakov. Nekdo spodaj, pod mano, vadi neko monotono glasbo. Iz stranske sobe se slišijo koraki domačih služabnikov. Nihče ne ve, kaj počnem, kaj čutim. Roka se mi trese, prsi se mi dvigajo, solze me dušijo. In vendar se mi bo kasneje zdelo, da je zgodba hladna! Rad bi govoril; ampak ne z besedo, ki umira, temveč z živim glasom, ki prodira od atoma do atoma, ki nikoli ne preneha in ki morda odzvan ja tudi na onem svetu, duhovom, ki vse čutijo. Z veseljem bi govoril, a ne množici, ampak samo plemenitim dušam, ki jih je žalostilo obrekovanje, in pokvarjena srca, ki so v njem uživala. Naj torej odložim pero in se zanesem na Boga? Njo imam v misli, mojo zvezdo, in slišim njen sladki glas, najslajši glas, ki je kdaj zazvenel iz človeških ust, nežno mi pravi: piši, ljubi; piši, dragi!"