Pišem

“K PESMIM NA POT …Zakaj Matea Gorjup ne neha ne ljubiti in ne pisati?Njena ženska ni bela stran moškemu peresu, ravno obratno, moški je bel listpapirja na katerega pesnica izbljuva svoja občutenja ljubezni. Pesmi so takoosebne kot je osebno potovanje od trenutka dvojine do neskončne ednine …Tako boleče kot zaboli razbita bližina. In tako polne upanja kot ga premore samoženska, ki se odžeja iz kozarca ljubezni in pljune smrti v obraz.Proti večeru vsakdanjika sem brala. Njene pesmi so bile obliži za rane.V sencah večera me je zavijala v svetlobo zore. In ni me bilo več strah …Matea, hvala,-Alma Lapajne, filmska režiserka”