Pjesme

Dubrovniški pesnik in prevajalec Dominko Zlatrić (1558-1613), ki je izviral iz navadne, a zelo ugledne in premožne družine, je preživel prijetno življenje brez eksistenčnih skrbi: po študiju v Padovi je živel na družinskih posestvih v Konavljah in Cavtatu ter prijateljeval z drugimi znani dubrovniški pesniki (Glušac, M. Menčetić Matufić, D. Ranjina, Cvijeta Zuzorić). Je eden najboljših lirikov dubrovniške renesanse. Posebej cenjeno je njegovo prevajalsko delo (Sofoklo, Tasso, Ovidije) - velja za najboljšega hrvaškega renesančnega prevajalca, tako zaradi verzifikacijske sposobnosti kot pesniškega talenta; po tedanjih konvencijah veljajo pesmi in prevodi za izvirna dela, Zlatarićeva pa je bistveno obogatila hrvaško renesančno literaturo. Naš izbor vsebuje njegov najuspešnejši prevod, Ovidijevo Piramovo in Tizbeno ljubezen, zapeto v dvojno rimanih dvanajstercih z vrtečo se rimo, tako kot Marulićeva Judita. Zlatarić je prevodu dodal svoje verze, to je 26 nagrobnih spomenikov ali epitafov (Pesmi v smrt drugih), med katerimi izstopata tisti za pesnika Dinka Ranjino in druge dubrovniške pesnike ter tisti, posvečen Cvijeti Zuzorić ob moževe smrti. Prinašamo tudi celoten Zlatarićev kanconier Pjesni žeče, ki vsebuje okoli sto večinoma ljubezenskih pesmi, ki jih je navdihnila lepota legendarne Cvijete Zuzorić, nastalih v znamenju bembističnega petrarkizma, ter nekaj religioznih pesmi.