Zbirka esejev Podaja v prazno je Naratova druga esejistična knjiga, s katero se utrjuje kot eden pomembnejših sodobnih esejistov, kar je nakazoval že s prvencem, za katerega je bil nominiran za Rožančevo nagrado leta 2014.
Podaja v prazno se začenja z istoimenskim esejem, v katerem razmišlja o smiselnosti objave duhovnih produktov v knjižni obliki, tudi svoje izdaje. V sledečih esejih, ki so se mu zapisali v zadnjih treh letih, se ukvarja glasbo, ki je bila tudi, kot objekt hermenevtične refleksije, tema njegove doktorske disertacije, poezijo, filmom, gledališčem, športom in pa seveda filozofijo, ki je poleg glasbe Naratov poklic. Napram prvi esejistični zbirki zasledimo v tej več "profanih" tem, ki se nanašajo na "navadne" bivanjske zadevščine (spopad z birokracijo, analiza urbanega okolja, kulturniške subvencije, medosebni odnosi z neznanci, slava v Sloveniji ipd.) Slogovno se avtor ves čas giblje po tanki meji med "filozofijo" in literaturo, med strokovnim, analitičnim pogledom s strani in osebnim, včasih tudi čustvenim pristopom, hkrati pa se ves čas poigrava s slogom pisanja in iskanjem ter vzpostavljanjem lastnega jezika, čim bolj primernega tematiki eseja in želenemu miselnemu suspenzu. Spremno besedo k zbirki je napisal Goran Vojnović.
