Poezije

Kettejeve pesmi so povečini lirske, med njimi je tudi nekaj balad in romanc. Večina je izšla v zbirki z naslovom Poezije, ki jo je leta 1900 za tisk z nedovoljenimi popravki pripravil Anton Aškerc. Znana je zgodovinska resnica, da je prva izdaja Kettejevih Poezij 1900. leta sprožila literarni prepir, ki ga je začel Ivan Cankar v Slovenskem Narodu s polemičnim spisom Dragotin Kette. V njem se kot vemo, Cankar zavzema za Kettejevo poezijo in protestira proti načinu, »kako so se pesmi iz Kettejeve ostaline `popravljale`, izbirale in izpuščale«. Prav tako zavrača »protektonski ton«, s katerim Aškerc v svojem uvodu obravnava Kettejevo liriko; hkrati pa to liriko označuje kot »edinstveno« in »dovršeno«, o kateri »naj se govori s spoštljivostjo, kakor se govori o delih Prešernovih, ali pa naj se rajši molči«. V knjigi prevladuje v glavnem lirska poezija, ki se motivno deli na več vrst: -ljubezenske pesmi, -življenjsko izpovedne pesmi, -refleksivno-filozofska lirika, -pripovedno pesništvo.