Pogled u Bosnu

Matija Mažuranić (1817-1881), član znamenite literarne, znanstvene in politične družine, ki je odločilno zaznamovala življenje na Hrvaškem v 19. stoletju, potopisec, pustolovec in graditelj, je avtor kratkega potopisa Pogled u Bosnu (1842), ki velja za najboljše prozno delo, nastalo v času ilirskega gibanja. V dogovoru z bratoma Ivanom in Antunom Mažuranićem se je Matija leta 1839 odpravil na potovanje v Srbijo in Bosno, ki je bila takrat neznana, osamljena in eksotična provinca Otomanskega cesarstva, da bi ugotovil, kako razširiti ideje ilirskega gibanja in spodbuditi prebujanje narodne zavesti. Bosna in celotno turško cesarstvo je bilo takrat v nemiru, zatirana ljudstva so se dvigala eno za drugim (Srbija, Črna gora, Grčija, Bolgarija), vendar ni bilo mogoče preveriti novic, ki so prihajale z vzhoda. Po vrnitvi leta 1842 je izdal Pogled u Bosnu, potopis, njegovo edino objavljeno delo, označeno kot "biser hrvaške proze" (Tadija Smičiklas) in »najboljša proza naše ilirske dobe« (Slavko Ježić). Za pojasnitev, kakšen je bil ta »pogled« s takratne hrvaške perspektive, je najbolje navesti besede samega avtorja iz predgovora k delu: ''Turška meja po najkrajši črti ni dlje od Zagreb kot Belovar, pa malo dlje od Varaždina ... In turška meja je bližje Karlovcu kot Zagrebu. Vendar je le malo domačinov, ki ne bi vedeli kaj več o Ameriki, Kitajski, Indiji, kot pa o Bosni. Razloga za to ni težko uganiti." Pogled u Bosnu lahko umestimo v tedanji romantični evropski kontekst kot delo o eksotičnem potovanju, prepletenem z nacionalnimi motivi in željo po emancipaciji. Ključnega pomena je bil njegov vpliv na Ivana Mažuranića in njegovo pesem Smrt Smail-age Čengića (1846) ter njen izjemen pomen za razvoj hrvaške pisane besede: bilo je prvo prozno delo, napisano v štokavščini. Knjižica je navduševala sodobnike in ostaja zanimivo branje do danes. Prinašamo ga v izvirnem črkopisu, z izvirnim besediščem in slogom.