Posljednji Stipančići

Vjenceslav Novak (1859-1905) je eden najbolj cenjenih hrvaških realističnih pripovednikov, ki ga kritiki imenujejo "hrvaški Balzac". Roman Posljednji Stipančići (1899) govori o propadu senjske patricijske družine v začetku 19. stoletja. Obravnava tudi neenakost spolov, konflikt med tradicionalnimi vrednotami in moralo ter novim, liberalnim časom, problem umetnikov in intelektualcev, socialna in politična vprašanja ter skozi Senj podaja široko sliko celotne hrvaške družbe. Novak daje primat psihološkemu, notranjemu, konvencionalne realistične prvine, kot so fabula, opisi likov, interierjev, eksterierjev, pejsažev, služijo predvsem socialni in psihološki karakterizaciji likov, zlasti Lucije Stipančić, »najglobljega in najkompleksnejšega ženskega lika v celotni hrvaški književnosti 19. stoletja« (K. Nemec). Velja tudi za kanček modernističnega izraza, kritiki pa ga danes ocenjujejo kot najboljši roman hrvaškega realizma.