Povijest poplave

Dobra poezija je vedno na poseben način mučno jezikovno kondenziranje, gravitacija, ki nas vleče, med drugim, tudi k srcu teme in bili travmi, ki se tu bere kot neposredna življenjska izkušnja (po)vojnega tavanja kot usodne, nezaželene usode, ampak tudi kot morebitni ključ za branje sodobne človeške usode na splošno - za brezdomstvo torej, kot trajno stanje človeških zadev, ki sega tudi onkraj judovstva kot njegove še vedno najbolj neposredne, in v Štiksu pogosto prisotne, "altmodisch" metafore. Štiksova poezija si predvsem želi razložiti sama sebi, kaj je ostalo po poplavi ali potopu, preden se pokesa nekomu evropskemu ali globalnemu hinavštvu, ki je vedno in dobesedno ter perverzno uživalo v dejstvu, da smo mi spodaj, nekakšni domnevni, za razliko od njih, divji Drugi.