Poznam te črne stvari

V jedru poezije Marcella Potocca iz zbirke Poznam te črne stvari utripata skrb in sočutje, s katerima se njen govorec sprašuje o temeljni človeški odgovornosti do sveta, ki jo prevzema že s tem, ko je v njem udeležen z motrenjem. Zato je njegova naloga kljub nezadostnosti besed prav izrekanje obnemoglosti sveta, pri čemer se govorec popolnoma zaveda, da je prav ta, negova pozicija, obsojena na prevpraševanje, še najbolj obnemogla od vseh. Zaznamuje jo namreč nikoli zaključen trud, da bi v videno in zapisano verjel, čeprav so besede izdajalke, ki vzdržujejo iluzijo bližine med posameznikom in svetom. Pesmi zbirke Poznam te črne stvari iskreno odkrivajo koordinate te bližine, brez katere se življenje ne zdi mogoče.