Pratišina

Knjiga tišine in iskanje človeka v tej tišini kot bitja, ki jo lahko razume, vendar jo tudi prepiše v sebe in svet. Brlekova poezija je pismo večpomenske tišine in simbolike, v kateri je vedno mogoče najti mir. Osnova njegove poezije je občutljivost, globoko doživljanje in intuicija, ki nam svet prinašajo kot prostor, kjer je še vedno mogoče vdihniti dovolj globoko, da pustimo za sabo breme. Misel, ki jo Brlek goji s svojim pisanjem, je o tem, kako je poezija sveto mesto srečanja, kako je lahko zdravilo za bolečine konzumeristične družbe, in čeprav je včasih hermetična v svojem jeziku, je s čustvom, ki ga nosi, odprta vsem, ki si drznejo vstopiti. S Pratišino je Brlek ustvaril gozd simbolov, natančno in čustveno prepričljivo zbirko pesmi, ki jo bomo nosili s seboj, da bi ponovno in ponovno pogledali v njegove pesmi. Če se je duhovnost srečala z besedami v sodobni poeziji, se je zagotovo zgodilo v pismu Alena Brleka; vsako pesem bi lahko dojemali kot meditacijo ali molitev, vendar ne nečemu zunaj nas ali večjemu od nas, temveč nam samim, od katerih se zahteva, da smo nežni, spoštljivi, zavedajoči se, da smo vsi eno in da je s tem naša odgovornost do Zemlje in drugih večja. Brlek s poezijo postavlja imperativ, ki si ga bomo dolgo zapomnili: ljubiti. Od zemlje do vesolja. - Monika Herceg