Nova pesniška zbirka Boruta Gombača z naslovom »Prehod« se oblikovno razlikuje od avtorjevih predhodnih zbirk, saj gre za pesmi v prozi. Za literarno zvrst torej, ki naj bi bila na meji med poezijo in prozo.
V primeru Gombačeve zbirke pa bi vsekakor bolj kot o meji morali govoriti o prehodnosti. Pa ne o prehodnosti ene zvrsti v drugo, temveč o prehodnosti, ki omogoča prepletanje obeh zvrsti - ne samo znotraj posamezne pesmi, ampak tudi znotraj zbirke kot celote. Prav zato lahko posamezni motivi tako vehementno preidejo iz konteksta ene pesmi v kontekst druge. V zbirki se ob gombačevsko samosvojem tematiziranju sodobnega urbanega sveta z vsemi svojimi mikro in makro relacijami in atributi pojavlja pisana paleta pesniških postopkov: od nepričakovanih asociativnih preskokov, pretanjenih menjav prostorskih in časovnih optik, izbranosti in ekspresivnosti detajla, barvitega vizualnega ali zvočnega slikanja, do zamolkov oziroma govoreče tišine. Enainosemdeset pesmi, enakomerno razdeljenih v devet ciklov, povezuje razgiban dramaturški lok večsmernih prehajanj iz čiste liričnosti v epičnost, iz krajših kontemplativnih utrinkov v zgodbo, pa tudi iz monologa v dialog. In prav v odprtosti prehajanja je razlog, da je pričujoča zbirka pravzaprav sinteza in polnokrvna nadgradnja celotnega Gombačevega dosedanjega literarnega ustvarjanja, pa naj gre za poezijo, pravljice ali radijske igre.
