Prekovremeni rad (izvedbeni tekstovi)

V času odtujenosti in popolnega strahu, v dobi velikih besed in gest, na začetku dvajsetega prvega stoletja, ko vsi kličejo po toleranci in solidarnosti, je jasno, da prav tisto, o čemer se največ govori, ima najmanjšo vrednost. Nova doba je prinesla ne samo v tranzicijskih državah, ampak tudi po celem svetu, strah in delitve večje kot kdajkoli prej. Svetovno bogastvo je neenakomerno razdeljeno, razlike med bogatimi in revnimi so vse večje, razkorak postaja vse globlji. Umetniško govoriti o tem je težko, ne da bi se zavrteli v pamflet, vendar je mogoče, kar dokazujejo prav izvedbeni teksti Gorana Ferčeca. Tako Pismo Heineru M. kot tudi Delavska trilogija - Delavke v lakoti, Libreto in Vsaka modra delavska srajca so val, ki razbija steno kapitalizma, monaški krik proti sedanjemu svetu, odraz avtorjevega angažmaja in sočutja do drugih, do tistih, ki so zapostavljeni, bodisi delavk ali delavcev, ali katerekoli druge skupine, ki so izčrpane s prehodom. Ferčec v svojih izvedbenih tekstih odkriva vse probleme našega časa, znova in znova dokazuje, da je gledališče najmočnejše kulturno in politično polje pogajanj in boja. Njegove delavke stradajo, njegovi umetniki se obnašajo kot prekarni avtomati, vendar ne odnehatajo v svojem boju - čeprav poraženi, so v očeh bralca/gledalca zmagovalci, saj je njihova bolečina večna, njihova žrtev pa je žrtev za bolj pravičen svet, ki ga sanjajo skupaj z nami. Nadurno delo knjiga je o današnjem času in nas tukaj in zdaj.