Pesnitev publicistke, prevajalke in pesnice Nataše Velikonja Preveč vljudna prihaja v enem samem dolgem stavku, z namenom, da jo preberemo na dah, da nas posrka v vrtinec avtoričinega miselnega toka, med bolečino in ironijo, med oblast in ljubezen, med izgon in samoizgon. Prav to slednje daje literarnemu uporu dnevnim môram – temu hibridu realizma in poetike – prečiščevalno moč za moraliziranje, ki je onkraj vsakega moralizatorstva, in vzpostavlja zrcalno podobo mračne dobe in duševnosti, ki se v boju za preživetje prebija skozi goščavo laži, sprenevedanj in lažne morale. Še bolj kot v predhodnih literarnih angažmajih briše Velikonja meje med osebnim in družbenim in na stežaj odpira vrata v svet mladih intelektualcev ter v lgbt-svet, tokrat skrajno kritično, samokritično in razosebljeno. Strasten, neprizanesljiv in brezkompromisen tekst, ki premeša predale in kliče po odmevih. (Žiga Valetič, Bukla)