Put samoovisnosti

Samostojnost, ljubezen, bolečina in sreča so štiri poti, ki, kot piše Jorge Bucay, vodijo do popolnega uresničenja vsakega človeškega bitja - štiri poti, ki jih mora vsak od nas prehoditi sam, v lastnem ritmu. "Pot samostojnosti", ki je posvečena v novi knjigi slavnega argentinskega psihoterapevta, je prvi določeni cilj, izhodišče, brez katerega ni samouresničitve. Ne glede na to, kako jo imenujemo in pod kakšnim imenom jo najdemo - osebna formula za uspeh, skrb za duševno zdravje, prevzemanje odgovornosti za samega sebe - pot samostojnosti je naš največji, morda celo edini pravi izziv, in kot že tolikokrat prej, modrost Jorgea Bucaya nam bo pomagala, da ga sprejmemo in prehodimo. Biti neodvisen pomeni, da uspešno ne odvisimo od nikogar. To bi bilo idealno, če ne bi temeljilo na laži: nihče ni neodvisen. Neodvisnost je nedosegljiv cilj, utopija in iluzija, ki ji težimo, kar ni slabo, vendar se ji vseeno ne smemo trajno izogniti. Zakaj je neodvisnost nemogoča? Človek najprej mora biti samozadosten, kar nikoli ni popolnoma res. Nihče se ne more trajno odrekati drugim ljudem. Drugih nujno potrebujemo, na mnogo različnih načinov. Če je torej neodvisnost nemogoča, soodvisnost izkrivljena, medodvisnost ni prava rešitev, odvisnost pa nezaželena, kaj nam potem še ostane? Ostane nam izumiti novo besedo: samooskrba.