Dane Zajc spada v prvo povojno generacijo pesnikov, ki so prinesli modernizem v slovensko poezijo. Delijoč sentimente napetega, skeptičnega in razočaranega svetovnega naziranja, so se odpovedali intimnemu pričevanju v korist neosebne upodobitve resničnosti na pogorišču druge svetovne vojne. Na formalni ravni je njihov pesniški izraz kršil slovnična pravila, združujoč se v svobodni verz. Ta generacija pesnikov je v slovenski literarni zgodovini znana kot surrealisti ali neo-ekspresionisti. Lirični svet Zajca je svet neizogibnega, stalnega dualizma in nenehnega nastajanja, celo antagonistične dvojnosti - "dvojna praznina", dvojna osamljenost, dvojno jezik (eden govorjen, eden nemi). Čeprav je bil Dane, ki je bil najbolj vpliven med slovenskimi modernisti, pogosto prikazan kot "pesnik eksistencialnega obupa, obupa in mračne obsedenosti s trpljenjem človeka", se njegovi verzi svetijo s prefinjeno ironijo in živalskim temnim humorjem. "Dane Zajc razume paradokse med fizičnim in metafizičnim na enak način kot razume ravnotežje med patosom in vsakdanjim, med magičnim zaklinjanjem in ironičnim, hladnim odtujenjem. Zajčeva poezija ne opusti povsem osebnih elementov - padli partizanski-brat, mati figura - kar ostaja osrednje, je naravni kraj stvari in njegova lastna "nesposobnost izražanja", kar Zajčev verz ne naredi niti intimno priznanje niti propaganda. Dosledno zavrača politične usmeritve, vsako ideološko angažiranje, kar - v komunistični dobi - mu je prineslo sloves uporniškega pesnika," piše Ilma Rakusa v svojem dodatku k zbirki Škorpijoni.
