Sentimentalno putovanje

Če bi se po neki nejasni revizionistični napaki ruska kultura 20. stoletja omejili le na prvi dve desetletji, bi to še vedno bilo več kot dovolj, da bi se uvrstila v register svetovne dediščine. V tem registru bi eno ime nedvomno moralo biti neizogibno - ime slavnega ruskega formalista Viktorja Šklov­skega – izgrednika, vojaka, terorista in teoretika – ki je z enako strastjo vozil oklepna vozila na bojiščih po vsej državi, reševal, kar se je dalo rešiti, v Perziji, razstrelil mostove v rojstnem Sankt Peterburgu, bežal pred Čeko in hkrati izvajal revolucionarna predavanja, ki so spremenila znanost o književnosti. Če je Šklovski imel ne le eno, temveč več dejstev, da bi napisal spominsko prozo, imenovano "Sentimentalno potovanje", s samo devetindvajsetimi leti - kolikor jih je imel, ko je končal zadnji del knjige - je najbolje povzela literarna zgodovinarka in teoretičarka Marietta Čudakova, ko je rekla, da je bil Šklovski­jev življenjepis avanturistični roman. - Ivana Peruško Vindakijević