Šepetanje zbora

Lorencijeva druga zbirka kratke proze je na sledi prve. Tudi tokrat gre za niz zgodb iz vsakdanjega življenja, katerih nosilci so ljudje kot mi, le da se njihove specifike, samo njim lastni načini odzivanja, sprevržejo in začnejo delovati proti svojim nosilcem. Zdi se, da sta na delu melanholičnost, avtomatizem, literarne osebe so toge in nepopustljive, njihove izkušnje pa kot železna srajca, varujejo jih in jim hkrati onemogočajo vsakršno živost. Drugi pol te pisave je izrazito in poudarjeno fantastičen, pri tem pa se času primerno približa tisti samonanašalnosti, ki je tako značilna za vse nadaljevalce Borgesovega fantastičnega opusa.