V pričujoči knjigi se avtorica ukvarja s konteksti, v katerih se skrb, ali pa tisto, kar se manifestira kot skrb, spreminja v moč, ta pa pogosto v nasilje. Pri svojem razmišljanju je osredotočena na postsocialistične družbe, torej tiste, ki jih veže predvsem skupna izkušnja socialističnih sistemov in jih avtorica pozna »od znotraj« kot družbeno in telesno izkušnjo, saj v eni izmed njih živi, v številnih drugih pa je poučevala in bivala.
Knjiga je tako na neki način etnografski popis dogodkov specifičnega obdobja, arhiviranje osebnih vednosti in zgodb ljudi, ki bodo kmalu pozabljene. Teme kot so položaj oseb z ovirami, položaj žensk in pripadnikov etničnih manjšin, vprašanje naraščajočih neenakosti in položaj otrok, ki so bili žrtve spolnih zlorab, avtorica kontekstualizira na novo, v luči procesov skrbi, ki so pogosto le normalizirana oblika nasilja. Uporablja razne vire, primerja razne pripovedi in človeške izkušnje hendikepiranih, beguncev, žensk, otrok, Romov, uporablja različne analitične kategorije, kot so skrb, spomin, prostor, nasilje, postsocializem, neopatriarhat, različne teoretske koncepte, med njimi strukturalizem, feminizem in kritične teorije, pa metode, kot so etnografija in avtoetnografija ter analiza medijskih vsebin in vizualnega materiala.