Škrbine

Drsenje skozi prostore, notranje in zunanje, njih skrbno opazovanje in beleženje v skicah, zapiskih, kratkih opisih, alinejah, detajlih, krokijih, to neumorno iskanje orientacije in ravnotežja znotraj nezanesljivih miselnih tokov, ustvarjanje (p)osebne topografije skozi premik(anj)e, (iz)puščanje drobnih sledi, (iz)ris(ov)anje orientacijskih točk, vsaj navideznih oprijemališč-… to so konstitutivni elementi oseb in (medosebnih) razmerij v pričujočem romanu. Prostor je tisti, ki osebam v Škrbinah daje občutek vsaj navidezne varnosti in je obenem temeljno vezivo pripovedi. (Današnji) čas, ki tem osebam pripada, je namreč sila negotov in – dezorientiran. Ves zamujeni, odtekli, izgubljeni čas Kraljevih protagonistov pa se skozi eliptično večglasje, skozi izpuste in zamolke v kontrapunktirani zgostitvi (kakor v glasbeni fugi) naposled prizemlji in uprostori.