Slijepa karta

Potovati z Markom Pogačarjem, enim najpomembnejših hrvaških pesnikov svoje generacije, pomeni videti svet kot slepo karto, brati pot kot sonet ceste. Toda slepilo zemljevida tu rodi bolj buden pogled popotnika; zavedanje, da poleg državnih mej, ki jih obišče, zemljevidi ne vsebujejo ničesar, da jih je treba šele napisati, vanje pretihotapiti vsebino/sebe. Čeprav piše o prehodih, Pogačar do meja dejansko slabo drži, in morda ravno zaradi tega Slep karta deluje kot raztreseni bastard književnosti in kartografije, razsut miks potopisa, eseja, dnevnika, biografije, proze in avtofikcije. Bolj kot za zagotavljanje koristnih informacij pet kontinentov v Slepi karti služi za postavljanje vprašanj. Kaj bi to danes, v dobi Googlovih zemljevidov in Wikipedije, sploh bil žanr potopisa? Kaj določa in sestavlja konstrukt, ki ga imenujemo identiteta? Ali je kozmopolitizem mogoč in kateri politični okviri bi ga lahko omogočili? Kaj pomeni domovina in ali jo je mogoče izbrati, sprejeti ali zavrniti, medtem ko potuješ, kjerkoli ob cesti?