Slovenski mediji v Italiji nekoč in danes

Sedanjost je čista posledica omenjene zgodovine. Različni poskusi, ki so želeli ovrednotiti slovensko družbeno strukturo v Italiji, spodbuditi kulturni dialog in omogočati objavljanje literature, so se po letu 1990 nehali. Datumsko gre pri tem iskati vzporednice z osamosvojitvijo Slovenije. Očitno so se idejne spodbude za nastanek revije oblikovale predvsem 96 kot opozicija kulturni in družbeni enoznačnosti jugoslovanskega sistema. Zaliv kot najbolj eminentna revija tudi v luči svojega urednika Borisa Pahorja, ki velja za disidenta per excellentiam, je ustvarjal alternativno miselno obzorje, ki ni imelo prevratniških ali celo osamosvojitvenih ciljev (te je v svojih spisih vizionarsko propagiral le Franc Jeza), temveč poglobljeno refleksijo »z zahodne strani« slovenstva. Po osamosvojitvi, ko se je tok misli navidezno sprostil, je potreba po iskanju dialoga očitno dobila drugo smer, ki pa trenutno ni najbolj jasna. Zelo zanimivo je opazovati, kako je bil idejni pluralizem v času, ki je bil bolj polariziran od današnjega, vsaj na ravni izobražencev veliko večja vrednota in očitno tudi potreba kot danes. Revije so izgubile žar, ki so ga bile prikazale še pred tridesetimi leti, pa tudi izobraženske generacije so tako razpršene, da ni več čutiti potrebe po kohezivni moči. (David Bandelj)