Smrtni ishod atletskih povreda

Vsi smo včasih Eva, nemočni pred lastnim življenjem, odločitvami, ki nas peljejo v napačno smer, pogosto v neuspelem poskusu, da bi prevzeli nadzor nad lastnim življenjem. Mnogi smo Eva, ko krivimo sami sebe, medtem ko nas nekdo nasilno obvladuje, ko molčimo in iščemo način, kako biti vredni nežnosti nekoga drugega. Močan, neposreden in neusmiljen roman, ki se dotika nas vseh. Če govorimo o Smrtnem ishodu atletskih poškodb, govorimo o knjigi, ki je grenka, njen jezik se ne prilagaja bralcu, ampak prodre in podira ustaljene vzorce; jezik Milice Vučković jezik zunanjega sveta, oblikovan z življenjem samo, bralca postavi direktno v konflikt z našimi pričakovanji od književnosti. Kljub temu jih ne izneveri. Zgodba, ki jo ta roman prinaša, je zgodba o žrtvah zlorabe, o naših patologijah, ki včasih ne morejo vzpostaviti samoobrambe, in to je zgodba o toksičnih odnosih, iz katerih ni mogoče pobegniti. Roman Smrtni ishod atletskih poškodb je zgodba o učenju ljubezni do sebe, čeprav se na prvi pogled ne zdi tako. Kljub temu je krik, ki ostane v nas po tej knjigi, tako močan, da se sprašujemo, kako se izogniti takšnim napakam, kako pravočasno oditi, kako ljubiti dovolj, da zahtevamo zase le pravo in popolno ljubezen. "Smrtni ishod atletskih poškodb Milice Vučković se izstopa zaradi drznosti, da se loti sfer zelo kompleksnih vprašanj struktur in vrednot sodobnega sveta, v katerem so vloge že vnaprej razdeljene, in odgovornosti, kot neko vrsto nujnosti, vedno ali preveč pogosto prenešene na napačne naslove." - Žirija Vitalove nagrade "Proza Milice Vučković nam ne dopušča mehkega udobja 'lepe' stavke, niti nam ne daje lahke katarze srečnih koncev. Neusmiljeno riše kompleksno mrežo zlorabe, ki jo narcisoidni 'mojstri lepih stavkov' pogosto ustvarjajo okoli svojih 'muza'. Vučković spretno rekonstruira vzorec poetizirane 'velike ljubezni', ki smo se je že od malih nog učili, nato pa ga enako spretno razkrije kot nočno moro brezizhodne toksične igre." - Lana Bastašić "Želela sem biti z tistimi, ki molčijo, ker ko molčiš, misliš, da si sam na svetu; želela sem jim povedati, da niso sami. Da se nam vse, tudi najhujše stvari, ne dogajajo samo nam. Življenje je boj, in želela sem biti soborka tistim, ki molčijo, takšna, kakršna sem jaz potrebovala, ko sem molčala. V družini molčimo, ker je sramota naš folklor. Na delu molčimo iz povsem drugega razloga, molčimo iz koristi, v politiki ne molčimo, temveč govorimo na ves glas tisto, kar od nas pričakujejo, ker smo oportunisti. Molčanje torej ni zaželeno, molčanje je neprestani odpor, zavestno neprestani odpor. Ne pristajam, da bi zasedla položaj žrtve, ker molčim, in da bi za to krivila koga drugega. S tem romanom spodbujam nepristajanje." - Milica Vučković