Sneg v čevljih

Poezija Ane Ristović temelji na osebni izkušnji. Poezija namreč zahteva, naj bodo vse prihajajoče provokacije prežete s predhodno provokacijo s samim sabo, to je najlepša in istočasno najbolj komplicirana naloga: pisati o sebi, o lastni izkušnji, včasih skozi tuje življenje, najti čudežni spoj osebnega in univerzalnega in – kar je najtežje – do sebe vzpostaviti distanco. To je prva težka naloga poezije. Druga pa je na malem prostoru povedati čim več s čim bolj izbranimi besedami, podrediti askezi jezik, ki je sicer naklonjen šopirjenju in bohotenju, zagospodariti nad njim in ga obravnavati kot golo sredstvo, kot dober kramp za iskanje skritega zaklada. In točno tako piše Ristović. Njene pesmi beležijo spremembe tega sveta in tisto, kar te spremembe povzročijo v krhkem lirskem subjektu, pesmi pa ostanejo pričevanje izdvojenih, privilegiranih, posebnih trenutkov, ki magično delovanje jezika spreminjajo v nekakšen ohranjen čas.