Sonce zahaja v Celju

Ob trdno zastavljeni strukturi in dramaturškemu loku, ki je blizu klasičnemu, nam avtorica skozi časovne in prostorske preskoke gotovo prvič v slovenski zgodovini predstavi antiprotagonista odvisniškega romana. Ta je namreč v romanu Sonce zahaja v Celju izrazito razgledan, senzibilen in analitičen. Premore zavedanje o svoji odvisnosti in jo jemlje izključno nase, kar je tako v življenju kot v tovrstni literaturi posebna redkost.