Soneti

Muza, tista zunanja sila, ki prebuja pesnikov navdih, je kot svetloba ob obzorju – nedosegljiva, a vedno prisotna. Njena podoba je preplet resničnega in izmišljenega, zamegljen obris, ki se nikoli povsem ne razkrije. V njenem pogledu tli obljuba o večnosti, o lepoti, ki jo je mogoče le ubesediti, a nikoli ujeti. Pesnik ji poklanja vsak verz, vsak vzdih, saj ve, da brez nje njegove misli ne bi našle poti na papir. Ni zgolj notranja iskra, temveč figura, ki bdi nad njim, kot varuhinja njegovega ustvarjanja. Govori skozi šepet vetra, odmev reke, igro senc v somraku. Je hkrati navdih in breme, saj pesnika sili, da v svojem iskanju preseže samega sebe, da vidi svet ne skozi oči, ampak skozi srce. Vsaka pesem, vsak verz, ki ga posveti njej, je poklon njenemu obstoju. Muza ni stvarna in morda prav zato najmočnejša – prebuja v pesniku neomajno hrepenenje po popolnosti, ki se nikoli povsem ne uresniči. Prav to neskončno iskanje jo ohranja živo.