Spoved

Kako naj človek združi preteklost in sedanjost, še posebej kadar sta tako kontradiktorni, kot sta bili v njegovem življenju? Tako velika preobrazba, skoraj kafkovska. Ali pa tudi ne. En prostor (ulico) je zamenjal za drugi prostor (sobo) in eno odvisnost (drogo, alkohol) za drugo (gore, hribe). Za marsikoga je to misija neizvedljivega. Seveda – če nisi tako »nor« kot on. Po svoje je verjel, da potrebuje radirko, da iz možganov izbriše preteklost in vanje vstavi nov čip veselja. Aleluja! Pa pri tem ne izgubiti svojega bistva. Ostati svoboden in odbit. Marsikdo bi bil prepričan, da je takšna pisarija komedija zmešnjav in da se kaj takega pač ne more zgoditi. Pa je to brca v temo. Njemu se je – in se še dogaja. V knjigi Spoved ni niti enega procenta vsega sranja, ki se mu je zgodilo v preteklosti. Niti enega procenta problemov, ki jih je povzročil drugim. Če bi opisal vse, bi bila knjiga debela kot imenik. Ne bi ji bilo konca. Pa še marsikaj bi izpustil, ker je pozabil. Takrat so bili možgani zamegljeni, zato se marsičesa sploh ne spominja. Na to ga danes spominjajo tisti, ki so bili takrat prisotni – in pogosto tudi »oškodovani«. Sicer pa … Danes ni prav nič posebej spremenjen. Razlika je le to, da se zdaj zaveda svojih dejanj in da ne ogroža drugih. Toda zaradi koristi drugih sam že ne bo trpel. Niti pod razno.