Стихи / Pesmi

Tradicionalna slovenska literarna kritika je vedno povezovala ime Milana Jesiha s pojmom pesniškega modernizma. Strogo gledano s perspektive literarne znanosti, je ta trditev upravičena, saj prva pesniška zbirka Jesiha, Uran v urinu, gospodar! (1972), nadaljuje očiten ludizem Tomaža Šalamuna. Očiten, ker ludizem ni bil umetniški kredo tako imenovanih modernistov, ampak zgolj formalna ali duhovna osnova, ki omogoča posnemanje subjekta, lastnost, ki je postala zelo personalizirana v Jesihovem pisanju. Zgodovina Jesihovega verza, dejansko zajema opazen razvoj ali, po besedah Matevža Kosa, zaporedje pesniških metamorfoz. Prej je Janko Kos predlagal, da Jesih pripada isti generaciji kot na primer Ivo Svetina, vendar drugačnega tipa poezije. Po Kosi je izhodišče Jesiha "pesniška igrivost", njegove zbirke pa kažejo večinoma modernistično usmerjenost k nelogičnemu toku presenetljivih asociacij in fraz: tok, ki hkrati izhaja iz parodije pesniške tradicije. Jesihova druga zbirka, Legende (1974), že kaže razvoj modernističnih tehnik in tako prevzema prehodno vlogo: verz pridobi na dolžini in pripovednosti, s tem pa tlakuje pot dvojnim vrhuncem Jesihovega modernizma, zbirkama Kobalt (1976) in Volfram (1980). Jesihov energični modernizem se izteče s temi zbirki, in pet let pozneje je njegova pesniška kompozicija preoblikovana v zbirki Usta (1985). Če vsebina prvih dveh zbirk povabi k identifikaciji z avtorjem, vsebina Ust otrese vse subjektivne kategorije in išče mesto v čisti poeziji. Vrh Jesihovega pisanja, po tradicionalni literarni kritiki, doseže v 1990-ih letih, ko sta bili objavljeni njegovi Soneti (1989) in Soneti drugi (1993). Rednost oblike in povezava s tradicijo Franceta Prešerna Jesiha postavljata v položaj postmodernista, ki je uspešno uporabil klasične strukture, da bi izkoristil razpon možnosti, ki jih ponuja slovenski jezik. Obe knjigi sta postali priljubljeni in široko brani, deloma tudi zaradi tradicije Prešernovih sonetov, ki jih je Jesihov pristop tako elegantno presadil v sedanjost. Po mnenju Borisa Paternuja je eden od značilnih značilnosti Jesihove poezije, da ni samozadostna; nasprotno, odprt je za pogled nazaj v slovensko pesniško tradicijo, celo v njene najbolj znane in najbolj briljantne klasične pesnike. Jesih se tako sklicuje na to tradicijo in jo vključuje v inovativno konfiguracijo. Enaka povezava se nadaljuje v zbirkah Jambi (2000), v katerih njegova očitna strukturna togost dejansko napolni jezik z še več pomena. Zato je Jesih v slovenski poeziji znan kot mojster jezika.