Suleïma

Bilo je v Alžiriji, v Oranu, leta 1869, ko sem bil skoraj otrok. Plumkett je imel še vse lase. Bilo je marčevsko jutro, Oran se je prebujal pod sivim nebom. Sedela sva pred pravkar odprto kavarno v evropski četrti. Ni nas zeblo, saj smo se ravno vrnili iz Francije; toda Arabci, ki so šli mimo, so bili zaviti v svoje plašče in so se tresli. Zlasti eden je bil videti zmrznjen; vlekel je nekakšen prenosni bazar, ki ga je razgrnil pred nami in nam vztrajno ponujal ogrlice iz dišeče paste in copate. Deklica, bosa in v cunjah, se ga je oklepala; čudovito malo bitje z velikimi očmi in dolgimi punčkastimi trepalnicami. V sebi je imela malo pretiravanja, kot je običajno za otroke. Mali Arabci in mali Turki s svojimi rdečimi čepicami in velikimi črnimi kozjimi očmi so tako lepi; nato pa, ko odrastejo, postanejo ali zelo lepi ali pa zelo grdi. To je bila njegova hči Suleima, nam je povedal. Ko smo razbili obraz tega starega razbojnika, in je iz njega pokukala otroškost, smo razumeli, kako je lahko ustvaril tako lepo punčko. Sulejmi smo dali koščke sladkorja, kakor psu; najprej se je skrila v očetov burnus, potem pa je pokazala svojo rjavo glavo, se smejala z velikim otroškim smehom in prosila za več. Obračala ga je v svojih majhnih okroglih rokah in ga pohrustala kot mlada opica.