Pesnica Nina Ros v zbirki Svetloba iz tisočih senc razvija intimen, tehnično dovršen pesniški glas, ki po mnenju Ferija Lainščka ni izbira, temveč usoda. Njena poezija, dolgo skrita v predalu, zdaj izstopa z obvladanjem metrike, rime in oblik, a ne zaradi forme same – temveč kot ogrodje za pretanjeno čustveno izpoved. Lirski subjekt ne kriči, temveč prisluhne tišini, ki se čudno preliva: postane senca besede, glas, ki mu ptice posodijo peruti, ali drevo, zasajeno sredi zime na brezpotje. Osrednji motivi so tišina, nevidno nebo, duša, ki govori naglas, in barva, ki ni le vizualna, temveč bivanjska kategorija. Zbirka sodi v sodobno slovensko intimistično liriko, a je obenem povsem samosvoja – nič v njej ni razgaljeno, vse pa čuti. Namenjena je bralcem, ki v poeziji ne iščejo senzacije, temveč pristen odmev notranjosti. Pred vami je poezija, ki jo začutiš preden jo razumeš. Odprite jo. In prisluhnite.
"Barva tišinese čudno preliva – včasih ji pticeposodijo glas, včasih je pesem, ki komaj je živa, včasih črnilo, ki piše svoj čas. Barva tišine prerada prisede tudi med smehom za kakšne oči, barva tišine je senca besede, še kadar duša na glas govori. Včasih boji se in tákrat se sprimev tujih križiščih v nevidno nebo, barva tišine je roka, ki v zimesi na brezpotja postavi drevo."
Iz spremne besede: Hvala Kulturnemu centru Maribor za to pesniško zbirko. Bal sem se namreč, da bo poezija Nine Ros še dolgo ostala v predalu. Zato ker je tako posebna in drugačna od vsega, kar je ta čas v fokusu, v resnici pa je pravzaprav izjemna. Njeno tehnično mojstrstvo, ki priča o poznavanju metrike, oblik in rime, je le izhodišče, da nas lahko pesniško nagovori glas z izjemno čustveno občutljivostjo in globoko notranjo izkušnjo. Ontologija te poezije torej ni zgolj v formi, temveč v duši pesnice. Prepričan sem, da pesnjenje za Nino Ros ni izbira, temveč usoda. - Feri Lainšček