Svet in mesto, dekle in fant - v tistem obdobju je vse imelo dve plati, povezani, a hkrati svetove narazen.
Julia se je rodila v Vzhodnem Berlinu. Stara je bila osem let, ko jo je njena mati odpeljala z njeno sestro na Zahod, najprej v sprejemni center v Marienfeldeu, nato pa na vas, v pokrajino Schleswig-Holstein. Tam ni bilo samote, a vseeno je bila osamljenost prisotna. Živeli so od socialne pomoči, razen kapriciozne matere skorajda niso imeli nikogar. Babica, ki je delala za Stasi, na Vzhodu. Dedek, pred katerim bodo zbežali, na Zahodu. Poleg tega je imela vsaka sestra drugega odsotnega očeta, Julia pa tudi Johannu, dvojčico, še en svet, ki se je hitro oddaljeval.
Svjetovima daleko, avtobiografski roman ene najpomembnejših sodobnih nemških avtoric, Julije Franck, subtilno, a neusmiljeno obravnava najbolj intimno: krutost in lepoto odraščanja. Ko se pri trinajstih letih odloči zapustiti dom in oditi v Zahodni Berlin, se bo junakinja morala prebiti skozi več kot eno strogo varovano mejo. Na poti bo našla in izgubila očeta, se šolala in delala, živela in delila divje življenje s člani berlinske umetniške scene pred padcem zidu. In potem, na eni od meja, bo spoznala Stephana. In ljubezen. Zgodba o ljubimcih iz dveh na videz neskončno oddaljenih svetov v prelepem romanu Julije Franck ne zajema le umetniško zahtevnega prikaza enega časa, ene družbe in ene družine, ujetih v njih. Je tudi pretresljivo, neusmiljeno iskanje sile, ki lahko razbite svetove spet združi v enega.
