Nova zbirka z naslovom Ta dan in z zvrstnim podnaslovom balade, ostaja zvesta poetološkim premisam te pesniške samohodke, obenem pa prinaša pomembno novost – razvoj nekaterih izhodišč, navzočih že v prejšnjih zbirkah, v izrazito baladno poezijo. Čisti lirski glas Erike Vouk je torej zdaj dozorel do dialoške napetosti in nuje pripovedovanja zgodb, zapiše v svoji spremni besedi Boris A. Novak in na kocu doda: Kristalno čisto in lepo, mojstrsko in pretresljivo! Hvala, Erika!
Dosedanji pesniški opus Erike Vouk se odlikuje z nenavadno čistostjo in zaokroženostjo, obenem pa z nenehno umetniško rastjo. Boris A. Novak v spremni besedi k izboru njenih pesmi Z zamahom ptice neka roka slika (Založba Pivec, 2007) pravi, da se zdi, kot da pesnica nenehno »izpisuje eno in isto pesem, obenem pa čedalje bolj razširja in poglablja svojo poetiko«. Njen pesniški razvoj poteka na način spirale, kjer se osnovni elementi nenehno ponavljajo, a na višji in širši umetniški ravni. Temeljni kamni in mejniki te samotne poti in rasti, so: pesniški prvenec Bela Evridika (1984), Anima (1990), Belo drevo (2000), Opis slike (2002), Album (2003), Valovanje (2003), Rubin (2008) in Lasa pur dir (2013).
