Tarok

Tomaževo dramsko ustvarjanje je samosvoje na več ravneh. Vsebine, ki ga zanimajo, so vsekakor družbeno oziroma politično aktualne, ampak vsakič izpričane z vidika zanimanja avtorja, ne da bi zašle na pozicijo vsevednosti, pokroviteljstva ali moralizma. V formi preigrava različne žanre, ampak vedno dosledno v mejah, ki jih sam določi in ki ga vznemirjajo. Tudi z jezikom se poigrava na načine, ki ga osebno intrigirajo, sledi svoji radovednosti in jo raziskuje. Besedila bi težko umestila v katerikoli trenutno viden trend, obenem pa je stil iger prepoznaven tako formalno kot vsebinsko in pluje v svojstvenem toku. In potem je tu seveda humor. Prvi dve igri sta podnaslovljeni kot komediji, tretja kot lahkotna komedija, četrta pa muzikal, ki jo, ne glede na žanr in podnaslov, prav tako lahko uvrstimo med komedije. Humor preči vse teme, s katerimi se Tomaž ukvarja. Najsi bodo pereče problemske, kot so zloraba moči na delovnem mestu ali patriarhat, bolj intimne, kot so prijateljske vezi in odraščanje, ali zavozlane situacije, ki že same po sebi kličejo po smehu. Teme vseh štirih iger so dejansko vse prej kot zabavne; govorimo o prijateljstvih, ki se bodo morala prej ali slej končati oziroma preobraziti v nekaj drugega, o delovni organizaciji, ki zlorablja svoje zaposlene, o gledališkem okolju, ki se požvižga na besedilo in sporočilnost in ga zanima samo še produkt, o zrcalni preslikavi patriarhata v matriarhat, ki postavlja na ogled nepravične družbene vzorce. Tomaž se med drugim tudi z uporabo humorja spretno ogne kakršnimkoli sodbam in pred nas nevsiljivo postavi neka dejstva, ki si jih lahko razložimo na svoj način, ne moremo si pa pred njimi zatisniti oči. (Simona Semenič)