Tat

Georg Heym (1887-1912) je eden najpomembnejših predstavnikov (zgodnjega) ekspresionizma. Pisal je poezijo, prozo in dramatiko, znan je predvsem po metaforično bogatih apokaliptičnih vizijah velemestne bede, v katerih so mnogi videli napovedi grozot prve svetovne vojne in trpljenja povojnega obdobja. Tat je Heymova edina prozna zbirka. V njej je zbranih sedem novel, napisanih leta 1911. Avtor je zbirko za objavo pripravil malo pred nepričakovano smrtjo, izšla pa je leta 1913 pri založbi Rowohlt. Novele tako motivno kot slogovno tvorijo zaokroženo celoto. Njihovi protagonisti so ljudje z obrobja, ki se spopadajo z lakoto, revščino, boleznimi, norostjo, razočaranji in nehumanostjo družbe. Kar pri teh besedilih poleg izvirne vsebine in nepredvidljivega poteka dogodkov še danes pritegne, je skrajno intenzivno, mestoma skoraj ekstatično upovedovanje ter za komaj dobrih dvajset let starega pisatelja nenavadno zrel, empatičen prikaz človeških stisk in skrajnih psiho-fizičnih stanj. Opisi nasilja in groze tudi stoletje po prvi objavi knjige delujejo drzno, v nekaterih primerih celo šokantno.