Teorija praznine

Prevladujoče občutje pesmi, ki pogosto izhajajo iz konkretnega okolja, usod ljudi v njem, tudi zgodovine, življenjskih situacij, vedno pa razkrivajo pesnikov posluh za detajl, je melanholija, ki se občasno prevesi v katastrofičnost. Za videnjem stvarnosti vedno tiči transcendenca; druga stran realističnosti opisa so sanje, fantazije, halucinacije. Izpostavljene teme so ljubezen, smrt, potovanje, vse do spominov na mladostne sanjarije o eksotičnih deželah, predvsem pa (avto)poetika: pesnikovo življenje in pesniška usojenost. Pesnik navezuje na poljsko pesniško izročilo, rabi sredstva groteske, ironije, gradi mrežo aluzij in (kripto)citatov. Za pesmi je značilno stalno število zlogov z občasno rimo ali asonanco, klasična oblika in bogat, plastičen jezik z izjemnim smislom za opazovanje sveta.