Protagonisti Simonitijevega romana Teufelssprache (Hudičev jezik) so pogosto "večkratni priseljenci", ljudje iz multinacionalnih okolij (npr. iz Trsta ali Istre), izkoreninjeni, odtujeni od samega sebe in okolice - pogosto "žrtve" nasilnih viharjev zgodovine. Zato je fikcija Veronike Simoniti srhljiva, nostalgična kalejdoskop vojno zaznamovanega dvajsetega stoletja. Njene zgodbe niso razpršene in fragmentarne, temveč polnokrvne in kompleksne, včasih čarobno čarobne. Predvsem pa so to motnje pripovedi o tem, kaj se zgodi, ko ljudje prehajajo iz enega jezika v drugega; gre za ljudi na meji in za vse tiste posameznike, ki premikajo te meje, na primer v umetnosti (kot so Joseph Brodsky, Italo Calvino, Guillaume Apollinaire, Ivan Cankar, Max Brod, Carlo Michelstaedter, Silvina Ocampo ali Alejandra Pizarnik). Toda osrednja dilema pripovedovalca ostaja: Če so meje lastnega jezika meje lastne besede, kje so potem meje jezika kot takega? Kam dejansko lahko gremo?
