Poezija je potovanje, če potovanje odpira prostor imaginacije, spominov, kozmoloških, mitskih in vseh možnih ter neverjetnih bivanjskih svetov. Takšne, različne in mnogotere pred nami razpira nova pesniška zbirka Tirso, pesnice Miriam Drev. Tirso lahko pomeni reko, luko, jadrnico, ladjo … Je podoba za potovanje, psevdonim pisca, simbol blaginje, plodnosti in hedonizma. Lahko je Dionizova palica ali pa predstavlja primarno zanesenost. Na neki način vse to, a tudi drugo, najdemo v tem konkretnem, pesniškem Tirsu.
Pesniški jaz Miriam Drev ljubi premike in postanke v življenju, zaznava težo poti in se z različnimi dogodki srečuje tudi naključno. Dojema se kot samozavesten subjekt in kdaj napove izgubljanje samega sebe v svetu avtomatizirane informacijske družbe. Toda dokončno se nikoli ne izgubi, ne preneha biti, zares eksistirati, pa naj bo še tako hudo ali na videz brezizhodno. Ne briše realnosti, temveč trdno stoji v njej, se »sinhrono« premika skozi življenje, goji v sebi bachelardovske spomine, je v toku spreminjanja, a skladno s sebstvom in jazom, sama s seboj in kdaj tudi z drugim. (Zoran Pevec)
