Tišina Krika

“Pričujoča zbirka pesmi Tišina krika Mirana Rustje nas popelje v intimni svet prvoosebnega lirskega subjekta, ki ga prežema burno, nestabilno dogajanje sodobnega časa – časa, v katerem nič ni več samoumevno. Bivanje v tem času je prepleteno z bolečim priznanjem minljivosti in odsotnosti, ki ga najbolje povzame oksimoron v naslovu zbirke Tišina krika: gre za tišino, ki to ni, saj lirski subjekt kriče kliče po svobodi, ljubezni in predvsem življenju.” “Med prebiranjem zbirke dobimo občutek, da se nekje v ozadju pne hrepenenje po nekem večjem idealu – morda v obliki čiste, brezpogojne ljubezni, ki je v svetu hitrega izginevanja in rušenja idealov tako silovito primanjkuje – zato lahko Rustjevo pisanje v tem kontekstu predstavlja proces, kako premostiti ta manko, in sicer z bogastvom in lepoto (pesniškega) ustvarjanja. Hkrati pa nam prav to omogoča, da v zbirki zaznamo tudi (prizanesljivo) družbeno kritiko: »Koliko smrti za nevidno obzorje? / Koliko prošenj za boljši je svet?« (Blagodejstvo).”