Trajekt u šumi

Občutek neprilagajanja lastnemu telesu, ki je pod vplivom bolezni – morda bi lahko tako povzeli raztreseno breme, o katerem Božić piše v tej knjigi. Ko se sooča z lastno diagnozo neke oblike epilepsije, sestavlja zbirko z terminologijo bolezni, vendar vedno govori čustveno, iz lastne nemoči v odnosu na to stanje, iz okolja sterilnosti vznika slikovite pesmi. Vprašujoč se, kako se spreminja, in pomembnost možganskih valov v razmerju do tistega, kar tvori našo osebnost, naš duh, razmišlja o proporcijah in možnostih človeka. Kaj storiti s telesom, če je nenadoma izdajnik vsega, kar smo? Ali postanemo takrat njegovi talci in ali se lahko rešimo, smemo to pomisliti? Božić preizprašuje te meje, svojo jasnost, pa tudi ljubezen. Čeprav je na prvi pogled to knjiga o boju, ki je že vnaprej izgubljen, je hkrati knjiga o iskanju ljubezni, in v ozadju teh verzov titra enako kot belina. Ljubezen nam ni treba odgovoriti, vendar Božić postavlja pomembno predpostavko: pomembno jo je iskati, celo v dneh, ko je težko nositi vse, kar smo sami. – Monika Herceg