Triumph und Tragik des Erasmus von Rotterdam

Stefan Zweig je Erazma Rotterdamskega, velikega humanista, označil za prvega "zavednega Evropejca". Nekdo, ki v resničnem svetu nima uspeha, čeprav je zmagovalec v moralne smislu, ga je fasciniral. V odločilni uri, ko ga je knez vprašal o njegovem mnenju o verskem sporu med Lutrom in papežem, je kljub odkritim simpatijam do reformacije "spoštovane in neosumlje sodnike" nagovoril, da noče "biti porok za krivdo, ki je še ni mogoče izračunati".  V tej drži, ki ni mogla preprečiti verskega razkola, so njegovi sodobniki in poznejši rodovi videli značilno neodločnost. Stefan Zweig s svojo biografijo poskuša Erazmu omogočiti, da izkusi tisto, za kar je verjel, da je smisel njegovega življenja: pravičnost. Erazem: "Svobodni, neodvisni duh, ki ni vezan na nobeno dogmo in noče izbrati nobene stranke, nima doma nikjer na zemlji."