Trojanski pes

Povedano z eno avtoričinih stalnih sintagem (potem ko kategorično podvomi o možnosti in smiselnosti poantiranja, dobimo vsakič seveda najboljši možni nauk zgodbe): Če sploh kaj, je v tej knjigi vse. Vse, kar smo kot družba izgubili v četrt stoletja upanja. Sama pravi v uvodu h knjigi, da nam izbrani teksti omogočajo vpogled v to, kako je nastajal grški scenarij pri nas. »Ta knjiga govori o tem, da smo mi že dolgo na poti v Grčijo. Bilo smo sicer na poti v Švico, Avstrijo, Skandinavijo, v resnici pa smo po nekih čezmorskih ovinkih v Čile ves čas hodili v Grčijo. To, da nam ni šlo nikoli tako dobro kot Grkom, še ne pomeni, da nam kdaj ne bo šlo tako slabo.« Grški scenarij se ne izpiše šele, ko kolumne Dragice Korade sestavimo, in ne šele zdaj, ko nam vsak večer vrtijo film, posnet po tem scenariju. Strašljivo fascinantno je, da je avtorica ključne dialoge slišala in interpretirala sproti in da je znala napovedati posledice. Znala jih je, ker so »posledice« njena vrednota. Dobrega političnega novinarja ne okupira politika na sebi, temveč tisto, kar prinaša – ljudem, drevesom, psom in psom čuvajem demokracije. Tudi zato, da ne bi (p)ostali pudlji (»ne komunizem ne kapitalizem, nas bo uničil žurnalizem – novinarstvo brez novinarjev.«), je treba brati Trojanskega psa.