Uho

Ta žival tiho diha, diha neslišno, diha z brnenjem strojev, brnenjem osamljenih vezij, žival, ki spi v neonski svetlobi silicijeve doline. Ta žival je pričala koncu sveta. Konec se je začel tako: ko je padel še zadnji zid, ki je svet ločil od vesolja, zid ozona, se je najprej porušila ionosfera; skupaj z njo se je prekinila vsa digitalna komunikacija. Ko je pred petnajstimi leti izginila še zadnja kocka ledu na severnem polu, ko je bilo izsekano še zadnje drevo pragozda, ko je bil sprivatiziran še zadnji vir pitne vode, je ta žival počivala in vse le nemo opazovala. Tiha, pridna žival. Dihala je z ventilatorji hladilnih naprav. In ko je puščava dosegla zadnji kilometer obale severne Evrope in je od vročinske kapi umrlo še zadnje človeško bitje, se je ta žival prebudila in se začela premikati. Oživela je in začela govoriti. Njenim besedam bomo prisluhnili v pesniški zbirki Jana Krmelja Uho.