Ujetniki omrežij

Novinar, publicist in sociolog Ali Žerdin v svoji novi knjigi Ujetniki omrežij pronicljivo analizira nekatere samoumevne sociološke in politične metafore, denimo metaforo o družbi kot piramidi ali metaforo o omrežju kot hobotnici, ob tem pa trdi, da so te metafore neposrečene. Na koncu knjige postreže še s priročnikom za samopomoč, ironičnim zapisom z nasveti, kako naj človek ravna o omreženem svetu. Knjiga Ujetniki omrežij je v poljudni obliki napisana študija o socialnih omrežjih. Sestavljena je iz enajstih poglavij, ki tematizirajo pomembne in zanimive sociološke fenomene in zgodovinske dogodke. Začne se z obiskom pri Michaelu Schwartzu, pionirju raziskav ameriških korporativnih omrežij, torej omrežij, ki nastanejo, ko iste osebe hkrati zasedajo funkcije v več upravnih odborih največjih korporacij. Drugo poglavje govori o Davidu Rockefellerju, bančniku, ki je bil po eni strani v središču ameriških korporativnih omrežij, s sodelovanjem v Trilateralni komisiji in skupini Bilderberg pa je bil najbolj središčna osebnost 20. stoletja. Žerdin v nadaljevanju analizira slovenska civilno-družbena omrežja, ki so delovala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, osvetli nenavadni vzpon Janeza Drnovška, človeka z robov štirih omrežij, ter odgovori na vprašanje, zakaj je slovenska služba državne varnosti Franceta Bučarja omenjala v največjem številu svojih poročil. Posebno poglavje je namenjeno skupini Laibach in desetinam ustvarjalcev, ki so sodelovali z Laibachi, nekakšnih gravitacijskim jedrom slovenske glasbene ustvarjalnosti v zadnjih štirih desetletjih. Obsežno poglavje knjige je namenjeno analizi omrežja podjetij, katerih krediti so bili zaradi velike zadolženosti preneseni na slabo banko, Družbo za upravljanje terjatev bank. Za to omrežje, ki je državo spravilo na rob bankrota, je po eni strani značilna poslovna kultura vrtoglavega zadolževanja, po drugi strani pa ambicija, da bi vodilni kadri podjetij ob direktorski funkciji postali tudi lastniki večinskih delniških paketov.  ALI ŽERDIN (1965) je najprej delal kot novinar in urednik Radia Študent, za tem kot novinar in namestnik odgovornega urednika Mladine, potem pa kot urednik Dnevnikove priloge Objektiv ter tudi odgovorni urednik Dnevnika. Od leta 2010 je zaposlen pri družbi Delo kot urednik Sobotne priloge. Kot novinar se je v tem času največ ukvarjal s slovenskimi notranje-političnimi razmerami. Leta 2012 je na ljubljanski FDV doktoriral s tezo o vplivu menjave politične elite na omrežje ekonomske elite. Je avtor knjig Generali brez kape (1997), Omrežje moči (2012) in France Bučar (2015) ter soavtor večjega števila zbornikov ter razprav v strokovno-znanstvenih publikacijah. Kot sociolog se največ ukvarja z analizo omrežij.