Umrijeti u Hrvatskoj

Memoarska proza "Umreti v Hrvaški" enega najbolj izstopajočih sodobnih hrvaških pisateljev in intelektualcev, Slobodana Šnajderja, v petih esejih ne le spregovori o Hrvaški danes in včeraj, temveč tudi o samem Šnajderju, o njegovem odnosu do očeta in matere, prijateljev, književnosti ter seveda o pisanju njegovega nagrajenega in prevedenega romana "Doba medenine". Ni naključje, da "Umreti v Hrvaški" začne s vprašanjem svetovnega nazora, vprašanjem tako pomembnim, da ga je treba nenehno znova postavljati, in prav tako ne naključje, da se konča s posvetilom prijateljstvu in prijatelju Darku Gašparoviću. Slobodan Šnajder, z germansko natančnostjo in francosko lahkotnostjo pišoč o različnih temah, zajema dvajseto stoletje v celoti. Skozi primer svojega očeta pesnika Đure Šnajderja in njegove poezije, enako kot tudi skozi pisanje o Miroslavu Krleži ali pa o Lászlu Végelu, opisuje tudi svoj avtoportret, ali vsaj en del njega. Umreti v Hrvaški nikoli ni bilo preprosto, čeprav se je tukaj vedno lahko umiralo lahko, a življenje je vedno bilo težko. Šnajderjeva memoarska proza postavlja vprašanja, saj se v njej prepletajo življenje, književnost, filozofija in politika, usode različnih ljudi s usodo samega avtorja. V središču teh esejov je vedno advocatus diaboli, ki nenehno sprašuje samega sebe, ki dvomi, ki ve, da je konec hkrati tudi začetek.