Umro Supermen

Potem ko je z zbirko zgodb "Groblje manjih careva" (nagrada Josip in Ivan Kozarac 2010.) ter romanom "Roki Raketa" (nagrada tportala za najboljši domači roman 2014.) uničil skice nekaterih prihodnjih kanonov in spremenil krvno sliko domače književnosti, je Zoran Malkoč z zbirko kratkih zgodb "Umro Supermen" končno potrdil kot eden najmočnejših, najbolj edinstvenih glasov novejše hrvaške proze. "Umro Supermen" ni samo naslov - je tudi novica in prebujenje, prelomnica in objava Malkočevega avtorskega kreda. Če lahko superjunake dokončno razobliči samo smrt - kot sporočajo te zgodbe - je edino, kar nam smrtnikom ostane po taki smrti: odrasti. In res, po prvi iz serije smrti superjunakov, kot je bila Josip Broz Tito, liki Malkoča v tej knjigi doživljajo pospešen tečaj odraslosti - upirajo se in sanjajo, verjamejo in znova razočarajo, izdajajo in so izdani v predvojni, vojni in povojni dobi, dokler jim, naposled odraslim, ne zmanjka superjunakov. Do odgovora na večno vprašanje - Kaj je človek? - avtor brezkompromisno preučuje, kaj je manjše in kaj bi želelo biti več od njega - nadčlovek in podčlovek - in to je iskanje, ki se ne odvija skozi izjemne, temveč prej prepoznavne in nam blizu človeške usode. Poezija, ki se prepleta z okrutnostjo, nežnost, ki balansira na robu rezila, humor, ob katerem se kri zaledeni v žilah ... v teh Malkočevih proznih delih so popolnoma uravnoteženi, v idealnih razmerjih najdejo svojo idealno obliko.