Ura resnice

Ura resnice je satirična podoba slovenskih literarnih in likovnih krogov, pa tudi kulturne politike, kakor jo doživljajo in kakor morajo v duhu njenih imenitnih določil ravnati svoje bitje in žitje samostojni kulturni delavci v Sloveniji na prelomu tisočletja. Po sto treh letih pa smo Slovenci z Uro resnice dobili tudi novo, moderno Belo krizantemo, Klečev ironičen odgovor njegovim recenzentom. Ker pa je, kot vedno, Klečevo pripovedovanje prvoosebno, je hkrati prav nič prizanesljiva slika pisatelja samega. Ne glede na to, kako odkritosrčno razlaga pisatelj svoje bohemske pustolovščine, pri čemer se njegova pota prepletajo s potmi mnogih znanih osebnosti, in ne glede na to, kako neusmiljeno riše svoje in njihove značajske poteze, je razorožujoč njegov humor in – nomen est omen – milina, globoko zasidrana v nenehnem iskanju etičnega temelja vsakršnega delovanja in nehanja. Natančno stkan pripovedni slog, ki pogoste, skorajda neskončne nize podredij, priredij in soredij menjuje s kratkimi povedmi, zaziba bralca v privlačen ritem, da sledimo pripovedi z zanimanjem in nestrpnostjo, v ritem, ki je odsev avtorjevega nihanja med občutkom smisla in nesmisla pisanja, nihanja med ponosom pisatelja in fatalistično odpovedjo lastnemu delu. Satirično ost knjige brusijo karikature Marka Derganca v najboljši tradiciji ostrega očesa in duha Hinka Smrekarja. Pesnik, predvsem pa izviren pisatelj in dramatik, zazrt v fantastiko, absurd in grotesko – Milan Kleč. Rodil se je leta 1954 v Ljubljani, kjer je po končani gimnaziji nekaj časa poučeval, nato pa zaplul v samostojne književne vode. Prevajali so ga v srbščino, hrvaščino, angleščino, nemščino, italijanščino in ruščino.