Kot je v javnem voščilu ob njegovi devetdesetletnici zapisal Ivo Svetina, je bil akademik Dušan Moravec »mož, za katerega bi marsikdo rekel, da je‚ mož brez posebnosti‘, saj se nikdar ni želel sončiti v javni pozornosti«. To je še zlasti veljalo za zadnja leta njegovega življenja, ki jih je preživel v družbi knjig ter najožjega kroga sorodnikov in prijateljev. Malokdo je vedel, da je v samoti pisal avtobiografijo, v kateri se je ozrl na svoje poklicno in zasebno življenje. Bil je soustanovitelj in prvi dramaturg MGL, ustanovil je knjižno zbirko Knjižnica MGL, ki obstaja še danes. Leta 1962 je prevzel vodenje Slovenskega gledališkega muzeja in ga usmeril v raziskovalne vode. Leta 1975 se je upokojil, vendar raziskovalnega dela ni prekinil.
V knjigi Utrinki spomina odstira različne vidike svoje ustvarjalne poti, poroča o sopotnikih s področja literature in gledališča ter pronicljivo komentira umetnost in družbo neke dobe.