Pesniška zbirka Vedno boš moj ati in jaz bom vedno tvoj sin! Jerneja Jagra je intimno in iskreno literarno pričevanje o žalovanju, izgubi in počasnem ponovnem sestavljanju življenja po smrti očeta. Nastajala je spontano, brez načrta, v dveh letih tihe bolečine, nočnih jokov in soočanja z notranjimi razpokami, ki jih pušča izguba. Pesmi so zapisi srca, razgaljeni trenutki nemoči, ljubezni in hrepenenja, hkrati pa tudi odziv na svet, zaznamovan z vojnami, nasiljem in kolektivno negotovostjo. Zbirka deluje kot zadnje poglavje žalovanja, kot pogorišče stare hiše, na katerem se lahko začne graditi nova pot. Knjiga je poklon očetu, trajen spomin in tiha obljuba, da ljubezen preseže smrt.
"Zaman so jokali otroci. Zemlja je postala last človeka. Erik je pisal dolga pisma z bojišča o vrednotah rdeče krvi. Sredi teh velikih dogodkov, mu je komajda ostal rob za pozdrave. Ko je puhtel čas in hrepenelo rojstvo nečesa s strahom prežetega, smo spali na svislih ob žgoči pripeki, ko je na grunt padla prva odjagod mlade jerebike in skozi trdoto vsakdana oznanila zaključekljubljenja dveh teles na bližnjem senožetu. Piš vetra je vrtinčil kodre tise, divjega šipka, šopka spominčic...in smrt je postala stvarna…
Jernej Jager, rojen 1. 7. 1993 v Celju, je zaposlen v Domu ob Savinji Celje kot srednji zdravstvenik. Od leta 2021 je aktiven član pesniškega portala pesem.si, ki deluje pod okriljem Zavoda za razvijanje ustvarjalnosti. Njegova avtorska poezija je redno objavljena v zbornikih portala pesem.si od leta 2021 dalje. Poezijo dojema kot prostor samorefleksije in opolnomočenja, kot ogledalo, ki razkriva notranje svetove v dialogu z ljudmi in okoljem. Njegove pesmi pogosto vznikajo iz vstopanja v fiktivna življenja drugih, iz občutljivih prehodov med resničnostjo in zaznavo, ter iz vprašanja, kaj sploh ostaja res – onkraj subjektivne percepcije. V pisanju raziskuje raznolike pokrajine odnosov, tišine in premikov, ki ga vodijo tudi skozi obdobja bolečine. Poezija je zanj potovanje: skozi tokove sveta, ozke gaze, sneg in mrak – vse v iskanju upanja, kot obliža na rane, ki mu jih je zadnje obdobje življenja pustilo.