Velunja

Velunja je izrazito dvodelna knjiga, morda celo eksperimentalna, toda ključno je, da pisatelj gradi tekst kot fikcijo. Tudi ko se sprašuje o lastni realnosti, prehajanju med sanjami in resničnostjo, Ahmedu iz Sirije, ki mu je vojna vzela dušo in je izginil neznano kam, o tem, kaj prinese vsakdan, nakopičenih računih, o tem, ali je problem v interpretaciji literarne stvaritve ali stvari sami, pa tudi o tem, kako prilika postane dramolet in kako nosimo pametne telefone, pametnejše od nas, v posteljo, išče svoj jaz. V prvem delu zbirke, ki je poln detajlov o slovenski literarni realnosti in je bolj »hudomušen« in »igriv«, se pridruži drugi del, ki je nabit s spominom pa tudi prevpraševanjem o smrti, zgodovini, razglabljanjem o pisateljevanju, pa tudi precej eksplicitne erotične pasaže na umanjkajo. Ker se pojavijo reference na Pavličićevo Donavo, pomislimo, da obstajajo različni pogledi na posamezne dogodke in osebe, zato nič od zapisanega ne gre jemati zares in dobesedno. Na dano – pisateljsko in literarno situacijo in sceno – se pogleda umirjeno, distancirano in zato, tudi ko se govori o najmanjših podrobnosti, Rezman ustvari občutek celote. Ob ležernosti in meditativnosti je zaznati tudi težnjo k poetizaciji. In tu je seveda še humor, zaradi katerega knjige ne moremo imeti za avtobiografijo, vsaj ne pisateljevo. Šele ko je govorec ukoreninjen v svoj geografski pol, šele ko je povezan z lastnim izhodiščem, s krajem, od koder vsi izhajamo, sveto maternico, mestom spočetja in prave stvaritve, zibel življenja in spoznanja, proizvede fino toplo človečnost, pri čemer sta medij domišljije in spomina ključna.