Vertigo

Maleš v Vertigu piše o radosti življenja, ne glede na to, koliko je v njem pogoltnjena samotnost in hermetična temačna žolč, ki nikoli ne bo razjasnila, za čim pravzaprav toliko trpi, če že ne - za življenjem samim. Kajti, če je resnično melanholično globoko podzavestno in precej neizrazljivo, ali ne ohranjata le podzavest in poezija kot njen občasni jezik, ko je vse postalo virtualno, dejansko izgubljeno - življenje samo, ne glede na njegovo naravo. * O podzavesti kot edinem varuhu zadnjega mostu do resnične enotnosti med človekom in naravo je briljantno pisal Bela Hamvas, človek, ki je prav tako oboževal življenje samo po sebi in drevo češnje postavil pred vsako metafiziko.